Napolnjena s Svetim Duhom

​Blagor ji, ki je verovala (Lk 1, 45)

Verjeti in pustiti Svetemu duhu, da nas navdihne. To sta naredili dve ženi pred dva tisoč šestnajstimi leti, to je naredila mati Terezija pred sedemdesetimi leti, ko je "postala svinčnik v Njegovih rokah"...

S Svetim Duhom vse postane lažje. On me vodi po poteh, ki so nove, vznemirljive, predvsem pa zanesljive in varne. In najvažnejše - vodijo k izpolnitvi Božjega načrta zame.

S Svetim Duhom stopam z roko v roki z Jezusom...

foto: Irena

Vera v nemogoče

Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1, 38)

Marijin odgovor je popolno nasprotje vdaji. Je verna poslušnost, za katero je potreben izreden pogum.

Marija, izprosi tudi nam vsaj malo poguma…

foto: Irena

Noro zaupanje

Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku… (Mt 1, 22)

In izpolnilo se je samo zato, ker je Jožef verjel in izpolnil Gospodovo voljo, ki jo je prejel v sanjah. Bil je v velikih škripcih, človeške odločitve bi morale biti čisto drugačne. A Jožef je svoj strah in človeško nezaupanje podredil Gospodovemu načrtu. S človeško presojo bi rekli, da je noro zaupal Gospodu.

Kolikokrat preslišiš Gospodovo voljo? Zakaj se ne umakneš v tišino in Mu prisluhneš? Gospodov načrt zate je čudovit, zaupaj in izpolni ga, tako kot je to storil Jožef.

foto: Irena

Bog v človekovi zgodovini

Jakob pa je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. (Mt 1, 16)

Gospod, Ti si večen, pa si svojega Sina poslal ljudem tako, da se je rodil v človeško zgodovino. Dobro je, da vem, kdo sem, od kod prihajam, kam grem. V mojo bit si zapisal hrepenenje po zavedanju svojih korenin. Iz njih zgodovine danes rastem kot deblo, ki razteza veje v prihodnost. Tako mora biti.

Jezus Kristus včeraj, danes in jutri…

foto: Irena

Večje pričevanje...

On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. ​ (Jn 5, 35)

Gospod, vem, da moram biti svetilka, ki sveti ljudem. Vem, da mora celo moje življenje in vse moje bitje oznanjati Tvojo Ljubezen. Vem, da če boš v meni, bom luč, ki bo s Tvojo ljubeznijo dušam razsvetljevala pot do Tebe.

Ne dovoli, da Tvoja luč v meni ugasne. Ne dovoli, da postanem nepotrebna...​

foto: Irena

Kaj ste šli gledat?

Ko pa sta Janezova poslanca odšla, je začel ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje?  Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? (Lk 7, 24-25)

Koga pa jaz raje poslušam? Človeka, ki z besedami rožice sadi? Ki mi reče danes eno, jutri drugo? Ki se obrača po vetru? Na katerega se ne morem zanesti? Za katerega nikoli ne vem, ali mi govori resnico? 

Ali raje poslušam človeka, ki mi direktno pove, kaj misli, čeprav so njegove besede včasih boleče trde?

Jezus mi govori direktno. Ne olepšuje. Včasih me Njegova beseda zaboli. Takrat vem, da moram k spovedi. 

Kako pa ti govoriš? Si upaš povedati resnico? Koga se bojiš?

foto: Irena

Verjameš ali moraš videti?

O vsem tem so Janezu sporočili njegovi učenci. In Janez je poklical dva izmed svojih učencev ter ju poslal h Gospodu vprašat: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?«​ (Lk 7, 18-19)​

​Janez je vprašal tam, kjer je treba. Ni poslušal čenč in pripovedk, ni povpraševal na okoli - upal si je iskreno priznati Jezusu, da ni prepričan, da so to, kar vidi in sliši, Njegova dela.

Velikokrat hočemo vse razumeti, vse dojeti. Nočemo verjeti. A najprej je vera, potem vedenje…

Marsikdaj je potrebno samo verjeti.

Pa ti - kje iščeš odgovore? Kdaj si Ga nazadnje prosil, da se ti razodene?

foto: Irena