Kdor pravi: »Poznam ga,« pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v
njem ni resnice. V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično
postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem. Kdor pravi, da ostaja v
njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on. (1Jn 2,4–6)
Živim. Moje ime je bilo zapisano v Božji načrt, še preden je obstajal svet.
Moje bivanje v Cerkvi in moje službe v njej so del potujoče Cerkve.
Cerkev je živo Kristusovo telo. Jaz,
Irena, sem zraščena s Kristusom, sem del
Kristusa, torej sem del Cerkve, del živega Kristusovega telesa.
Živim. V državi. V skupnosti ljudi, ki si je dolgo prizadevala, da bi imela
svojo državo. A ta skupnost ljudi je zapisala, da je država ločena od Cerkve.
Torej – kaj sem, komu pripadam? Cerkvi ali državi? Če sem Kristusova, ali moram
biti zato ločena od države? To pomeni,
da nisem državljanka. Ali moram izbirati, ali bom Cerkev ali država?
Ko si postavljen pred tako izbiro, sprevidiš, da je to pretkan hudičev
načrt, da se kristjani umaknejo in potopijo v intimo s Kristusom. Ta intima pa
prej ali slej izgine in se razvodeni, saj ne moreš biti človek samo v intimi,
človek si popoln samo, če živiš tako v intimi kot v javnosti. Človek je
socialno bitje. Če se zapre v intimo, se asocializira, kar pomeni, da se
oddvoji od drugih ljudi in počasi propade, zaspi v svojih verjetno že bolestnih
dojemanjih vere in svetega.
Zato je popolnoma nelogično razmišljati o tem, da bi bila Cerkev ločena od
države. Hudič je s prefinjenim načrtom poskrbel
za splošno mnenje, da so Cerkev samo posvečene osebe. Posvečene osebe
imajo vpliv na človeka recimo eno uro na teden. Zakaj bi torej imeli toliko
posvečenih oseb? Če bi ta teorija držala, ne bi Bog v svojo službo poklical
toliko redovnikov, duhovnikov, misijonarjev. To ne bi bilo potrebno za tiste
pol ure, eno uro na teden, kolikor človek potrebuje - človeško gledano - za potešitev svojih
duhovnih in duševnih potreb. Za isto uro na teden bi že našel duhovnika, nobene
potrebe ne bi bilo, da ima skoraj vsaka župnija svojega duhovnika. Te posvečene
osebe bi bile ločene od države.
Če pa sem Kristusova 24 ur na dan, sem Kristusova tu
in sedaj. To pomeni, da sem edino na tak način lahko državljanka in tu ne gre
za ločenost Cerkve od države, ampak za ločenost Kristusa in Kristusovih učencev
od antikrista. Samo za to gre!
Nikakor ne moremo svojega bivanja razdeliti, da bi
lahko enkrat živeli samo na telesni, drugič samo na duševni, spet tretjič le na
duhovni ravni. Popolnost in celovitost človeka je pogoj, da je vse, kar počne,
narejeno s človekovim popolnim zavedanjem. To pomeni, da se v vseh človekovih
besedah, dejanjih in celo mislih izrisuje človekova bit v svoji popolni
sporočilnosti. V primerih, ko se človek zaradi različnih razlogov odpove eni od
ravni svojega bivanja, so rezultati njegovih dejanj samo delni in nepopolni.
Odsevajo umanjkanje ene ravni, so kot objekt brez sence ali limona brez vonja.
So nepopolna slika. Objekt je, a nekaj manjka.
Ko me torej nekdo prisili, da moram izbirati med
Kristusom in državo, me poniža na raven objekta, vzame mi dostojanstvo
popolnosti. Obstajam, a nisem popolna jaz.
Bog si je za nas zamislil popolnost. Že v začetku je
dejal, da ni dobro človeku samemu biti. Ustvaril nas je za skupnost. Celovit in
v skupnosti – to je Božji načrt za človeka. Ko torej nekdo zahteva, da moram izbirati med Cerkvijo in državo, se moram vprašati, ali bi Gospod res to želel!
 |
| foto: Irena |
