Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. (Mt 9, 36)
Vedno bolj smo razkropljeni in
izmučeni. Vedno bolj postajamo samozadostni, izumljamo načine in orodja, da bi lahko
vse napravili sami. Živimo sami. Domišljamo si, da imamo neskončno množico
prijateljev, počasi se selimo v navidezni svet.
Gospodu se smilimo, ker vidi, da
tavamo. Vidi, da poskušamo svojo osamljenost omiliti v trgovinah, pred zasloni,
v materialni in virtualni resničnosti. Vidi, da smo čedalje bolj izmučeni.
Presiti vsega, kar ponuja ta svet, a hkrati lačni – česa?
Česa si ti lačen? Objema, nekoga,
ki te bo poslušal, nekoga, ki bo šel s tabo del poti, nekoga, ki bo sedel ob
tebi? Morda pa le nekoga, v katerega očeh boš videl mir in neskončno varnost.
Kje in kako iščeš mir v adventu?
 |
| foto: Maja |
