V tišini Ti darujem svoje trpljenje...

»Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1, 24).

Pavlove besede Kološanom naravnost presunejo. Popolnoma nespametno zveni, da se veseli  trpljenja. Nespamet križa... a človeka, ki ne bi trpel, ni. Vsak človek nosi svoj križ, vsak trpi svoje trpljenje. Vprašanje je le, na kakšen način pre-našamo to trpljenje. Je to za nas tako breme, da se ga želimo čim prej znebiti, ali je mogoče, da bi se ga veselili kot apostol Pavel. Kaj se je zgodilo Pavlu, da se veseli trpljenja? Zakaj se ga ne izogiba? Pavel to objasni. S svojim trpljenjem dopolnjuje Kristusov odrešenjski načrt. Pavel ve, da bo po njegovem trpljenju še kdo od Kološanov odrešen.

Odrešenjsko trpljenje je trpljenje, ki je darovano Gospodu. To trpljenje je tiho, je na skrivnem. Samo Gospod ga vidi in samo Gospod ga prejme kot človekov dar. Uporabi ga  tako, kot ga potrebuje.

Ob poslušanju evangelija o Zebedejevih sinovih, ki sta želela slavo, a jima Jezus obljubi del Njegovega trpljenja, me je prešinilo, da je nadvse pomembno, da se vedno zavedam, da trpljenje ni za hvalo, slavo, ponašanje, za nekaj, za kar bi rekel - glej, ponosen sem, da Ti smem pomagati nositi ta križ. Pravo, odrešenjsko trpljenje, je skrito, je ponižno, je popolna vdanost in predanost, popolno zaupanje brez opozarjanja, brez jamranja, brez pričakovanja česarkoli v zameno.

Vsakemu človeku je dan svoj križ. Zelo pomembno je, kaj človek s tem križem naredi. Od človekove svobodne izbire in od Božje milosti je odvisno, ali boš pod križem obležal, ali pa boš vstal in šel s križem naprej proti odrešenju. Ko se  namreč pobereš, ko dvigneš križ, ti ga Gospod pomaga nositi, zato je križ vedno lažji. Če pa pod križem obležiš, če vidiš samo svojo nemoč, če ne daruješ te bolečine Gospodu, ti On ne more pomagati, zato se teža križa nič ne manjša.

foto: Irena