In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril:
»Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabbuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel:
»Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In brž je spregledal in šel po poti za
njim. (Mr 10, 50 – 52)
Stala
sem pred oknom in zrla skozenj v temo. Sredi noči je bila cesta, ki vodi mimo
hiše, prazna. Noč okrog mene je ponujala tišino, mir, spokojnost. V meni pa ni
bilo tako. Skozi možgane so hitele besede, ki se niso uspele pravočasno
oblikovati v misli. Nemir je napolnjeval moje telo. »Kaj se je zgodilo? Kdo si?
Kaj hočeš, da storim?«
»Odvrzi
vse.«
»Vem,
nisem si upala tega izreči z besedami. Nekako preveč preprosto se mi zdi.«
A
Bog je preprost. Odvržem vse. Odvežem se od vseh stvari, ki me priklepajo na ta
svet. V tem trenutku mi ni pomembno nič. Ta suknja, stkana iz skoraj petdesetih
let nabiranja, zbiranja, zlaganja na kup, mi je tako in tako vedno premajhna.
Nikoli mi ni dovolj.
Torej
odvržem vse. Odvržem suknjo zemeljskega življenja, navezanosti na stvari in na
ljudi.
Sedaj
klečim. Klečati brez težke suknje je lažje. Moja duša je pomirjena. Diha s
Tabo. O, moj Bog, koliko izgubljenega časa, koliko stran vrženega denarja,
koliko neumnosti je v tej suknji!
Tako
sem preživela noč na kolenih, lahna kot peresce, z mislimi ujetimi v Njegovo
Besedo. Bilo mi je udobno.
Gospod
me je ogrel, Gospod me je nasitil, Gospod me je objel.
Jutro
je pokukalo v hišo in nasmehnila sem se: »Hvala. Danes bodi Ti moja suknja.
Oblečena Vate naj razdajam ljubezen…«
Srkam
kavo, ki jo mož vsako jutro ljubeče pripravi, in čakam, s kakšnimi očmi me bodo
pozdravili otroci. V jutranji naglici sem kot ogromen neviden mir. Vsak poskus
kaljenja miru se izjalovi. Zaupam. Trdno zaupam.
Stojim
pred oknom in zrem v nov dan. Vrvenje na cesti dobiva zalet. V meni kraljuje
neskončen mir. Danes vidim bolje kot včeraj. Kakšno prečudovito suknjo si dal
naravi! Kako je ne bi meni, svojemu ljubemu otroku?!
 |
| foto: Irena |
