Zaupaj, vstani, kliče te

SLEPI BARTIMAJ

Markov evangelij 10,46-52

Pridejo v Jeriho. In ko je s svojimi učenci in veliko množico odhajal iz Jerihe, je slepi Bartimaj, Timajev sin, sedèl kraj pota in vbógajme prosil. In ko je slišal, da je to Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Davidov Sin, Jezus, usmili se me!« Mnogi so ga svarili, naj utihne; on pa je še veliko bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me!«  Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.«  In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabbuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In brž je spregledal in šel po poti za njim.


Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.«

Slepi Bartimaj sedi ob poti. Vpije. Kliče k Jezusu. Mnogi mu to želijo preprečiti, svarijo ga. A on ne odneha. Potem pa Jezus obstane. Naroči, naj ga pokličejo. Pokličejo Bartimaja in mu pravijo, naj zaupa, ker ga Jezus kliče.

Bartimaj ni vstal sam od sebe. Sedel je ob poti, smilil se je sam sebi, nikamor se ni premaknil. Je sicer klical, a sam od sebe ni prišel k Jezusu. Potreboval je druge ljudi, da so mu rekli, naj zaupa, naj vstane, ker ga Jezus kliče.

Mi vsi, ki smo ob Jezusu, z Jezusom, ki smo Jezusovi, smo dolžni poklicati tistega, ki stoji ob poti, ki je nemočen, ki je v svoji bolečini otopel in se ne more premakniti. Rad  bi prosil Jezusa, rad bi  stopil do Njega, a ne more. Mi vsi pa smo poklicani, da takega človeka nagovorimo, da mu rečemo: "Daj, opogumi se, reci Jezusu." 

Človek, ki je v stiski, pravzaprav ne ve, kako prositi. Takrat mu moramo toliko pomagati, da mu rečemo: "Stopi pred Jezusa, spregovori Mu s svojimi preprostimi besedami, nič ne izbiraj, ne išči formalnih obrazcev. Bodi preprost, skloni se v svojo majhnost, v svojo preprostost, v svojo bedo, v svojo ponižnost, v svoj nič in s tem pridi pred Jezusa in mu reci: Jezus, pomagaj mi."

Samo to moramo narediti. Ljudem moramo pomagati, da spregovorijo, da se Jezusu odpro. Zato so Jezusovi učenci rekli temu slepcu, naj spregovori. 

foto Irena

Moja hiša naj bo hiša molitve

Smokvino drevo

Markov evangelij 11,11-26

 Tako je prišel v Jeruzalem v tempelj. Ko je vse ogledal, in ker je bilo že pozno, je z dvanajsterimi odšel v Betanijo.  Drugi dan, ko so šli iz Betanije, je bil lačen.  In ko je od daleč zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje, je šel, če bi morda na njem kaj našel. Ko je prišel do njega, ni našel nič drugega kakor le listje; kajti ni bil še čas za smokve.  In spregovoril je ter mu rekel: »Naj od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« In njegovi učenci so to slišali.

Prišli so v Jeruzalem. Ko je stopil v tempelj, je tiste, ki so v templju prodajali in kupovali, začel izganjati; in je menjavcem prevrnil mize in prodajavcem golobov stole,  in ni pustil, da bi kdo kako posodo prenesel skozi tempelj.  In učil jih je: »Ali ni pisano: ‚Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo‘?«  Ko so veliki duhovniki in pismouki to slišali, so iskali, kako bi ga umorili; kajti bali so se ga, ker se je njegovemu nauku vse ljudstvo čudilo.  Ko pa se je zvečerilo, je odšel iz mesta.

 
Ko so zjutraj šli mimo smokvinega drevesa, so videli, da je do korenin suho.  Peter se spomni in mu reče: »Učenik, glej, smokva, ki si jo preklel, je suha.«  Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga!  Resnično, povem vam: Kdor koli poreče tej gori: ‚Vzdigni se in se vrzi v morje‘ in v srcu ne bo dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo.  Zato vam pravim: Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo.  In kadar se postavite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga: da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe.  Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, ne bo odpustil vaših grehov.«

Jezus je smokvo preklel, še preden je bil čas, da obrodi.  Vprašanje je, zakaj, ali ne bi počakal, da bo čas zorenja, čas, ko se pokažejo plodovi. Takrat bi rekel: "Na tej smokvi je sad, na tej pa ga ni, sedaj pa te prekolnem, ker nisi obrodila,." Ne, Jezus to naredi prej. Zakaj? Čudno... Ampak, Jezus gre naprej. Pride v tempelj, kjer prodajajo, kričijo, v templju je vse, samo tistega ni, za kar je tempelj zgrajen. V templju ne slavijo Boga, ne častijo Boga. V templju počno vse drugo.

Ja, ko je šel Jezus mimo smokve, je točno videl, da smokva zeleni, tako kot vse ostale smokve. Ampak na njej ni nobenega zametka sadu. Ona je vsa bohotna v zelenju. Tako kot je bil tempelj poln ljudi, glasni so bili, dogajalo se je, še pa še se je dogajalo. Ampak sadu pa ni bilo videti, da bi iz tistega trgovanja, iz tistih aktivnosti, ki so se tam dogajale, bil kakšen sad, vreden Boga. Jezus, ki vidi naprej, je vedel, kaj se bo zgodilo s to smokvo. Jezus je vedel,  da ne bo nikoli nič obrodila, zato jo je preklel in ni čakal, da sama sebi dokaže, da iz nje ni nič. In ko je šel v Jeruzalem, ko je videl ta tempelj, ko je videl, da iz vseh teh ljudi tam notri ne bo nič, je mize prevrnil. Izgnal jih je ven, preklel jih je, dobesedno jih je preklel, ker je videl, da iz vsega tega ne bo nič. Vse to perje, vse to frčanje, za današnji čas ves blišč, poplava besed in nekega strašnega umetelnega petja, okraševanja, recitiranja, citiranja, nastopanja - strašna redundanca besed, ampak ko bi te besede nosile v sebi zametek sadu, potem Jezus tega ne bi preklel. Figa se je zaljšala z lepimi listi, zato da je bila ona lepa. Ni imela nobenega namena iti iz sebe in obroditi sad, dati nekaj ljudem, Bogu, stvarstvu. Nič, sama zase. Kot so tudi ljudje sami zase v templju prodajali zase, ne za Boga. Zase so skrbeli. In v današnjih cerkvah ljudje skrbijo zase, za svoja občutja, za svojo potešitev svojih čustev nastopajo, ugajajo, ampak iz tega ni nobenega novega duhovnega poklica, iz tega ni noben revež bolj sit, nihče nima strehe nad glavo, nihče ni bližje Bogu. Nihče se ne bo zaradi teh lepih molitvic zveličal. Nihče. Četudi morda včasih daje tak vtis. Ampak zaradi tega nihče.

Ali je Jezus prekmalu preklel smokvo? Morda zato, ker je bil kot človek  jezen, posledica pa je bila, da se je do jutra smokva posušila? Hm, Jezus je pravi Bog in pravi človek. Jezus ni grešil. Saj je pravi Bog. Vedno se je odločal tako, kot je želel njegov Oče. Odhajal je v tišino moliti, se pogovarjati z Očetom, pri Njem je iskal odgovore. Odločal se je tako, da je izpolnil očetovo voljo. Če ne bi tega počel pri vseh odločitvah 33 let svojega življenja, potem ne bi mogel Očetove volje izkazati zadnji dan pred križem, ampak bi takrat rekel: " Moja volja naj se zgodi in naj gre ta kelih mimo mene." A ni rekel tako, rekel je: "Ne moja, Tvoja volja, Oče, naj se zgodi." Jezus je vedno delal in govoril v povezavi z voljo Očeta. Tako takrat, tako tudi danes.

foto Irena