Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče,
daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je
mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z
razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel
stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je
poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih
nihče ni dal. Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v
izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper
nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega
svojih najemnikov!‘ In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov
oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper
nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘ Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž
prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in
čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel;
je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. (Lk 15, 11 – 24)
Tisti trenutek, ko sem spoznala, da brez
Njega ne morem nič, se je začela moja pot nazaj k Gospodu. Gospod se takoj
odzove na naš prvi korak nazaj k Njemu. A potrebno je bilo, da spoznam, da sem
popolnoma zašla, da sem izgubila kompas, da sem na koncu slepe ulice, lačna,
prezebla, nemočna. In ta ujetost v nemoč je bil prvi znak, da je konec. Da sem
izigrala vse adute, ki sem jih imela, da nimam niti beliča več, s katerim bi si
še lahko rešila življenje. Kamor koli sem se obrnila, povsod zid, zmajevanje z
glavo, nemoč, popoln brezup.
Potem pa ti rožiči, ki jih jedo svinje.
Rožiči, ki sami niso kaj prida okusni, ki imajo trdo lupino. Kje sem že videla
te rožiče? Kaj je bilo tisto, ki se mi je pokazalo kot mogoča hrana? Najbrž kar
več tega. Pa mi ni bilo dano, ni mi bilo dosegljivo. Bilo je kot vaba, kot
skušnjava, do katere nisem imela pravice. Hvala Bogu, nihče se me ni usmilil.
Kot ne tistega nesrečnega sina, ki mu niso hoteli dati rožičev. Kar ga je hočeš
nočeš pripravilo do tega, da se vrne. Da obrne svojo pot nazaj k Njemu, ki ga
je rodil, ki ga je postavil na pot življenja. In takoj, ko se je podal na pot
vrnitve k Očetu, mu je Ta prišel naproti. Kaj prišel, pritekel mu je naproti,
objel ga je, poljubil ga je.
Ja, tisti trenutek - res, bil je samo
trenutek, ko sem obrnila svoj čolnič nazaj k Očetu - mi je prišel On sam naproti.
Z vso močjo, ki jo je moje srce takrat preneslo, se me je dotaknil, objel me je
na svoj način, poljubil me je in mi s tem pokazal, kako neizmerno vesel je, da se vračam k Njemu.
Prvi obrat pa je moral biti moj. Prvi korak
je človekov. Prvo spoznanje, da sama ne zmorem popolnoma nič, mora biti moje.
Ponižnost, v kateri vse, kar sem, kar premorem, kar znam, izročim v Božjo
voljo. Da bo vse, s čimer me je obdaril, samo pomoč za služenje in izpolnjevanje
Njegove volje. Ponižnost, v kateri priznam, da sem brez Njega nemočna.
Ponižnost, s katero vse svoje misli, besede in dejanja dajem v službo Njemu.
Naj me uporabi kot svoje orodje.
 |
| Foto: Irena |
