Nekako osem dni po tem govoru je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in
šel na goro molit. In ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila in njegovo
oblačilo je postalo belo in se je svetilo. In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in Elija; prikazala
sta se v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu. Petra in
njegova tovariša pa je bil premagal spanec; ko so se predramili, so videli
njegovo veličastvo in onadva moža, ki sta stala pri njem. Ko pa sta
odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj;
naredímo tri šotore: enega tebi, enega Mojzesu in enega Eliju!« In ni vedel,
kaj govori. Ko je to govoril, se je naredil oblak, ki jih je obsenčil; in zbali so
se, ko sta onadva stopila v oblak. Prišel pa
je iz oblaka glas, ki je govoril: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega
poslušajte!« In ko je ta glas nastal, je bil Jezus sam. In oni so molčali in niso v
tistem času povedali nikomur nič tega, kar so bili videli. (Lk 9, 28-36)
Še vedno ne vem, če si upam. Kljub temu, da
si z menoj. Kljub temu, da mi stalno prigovarjaš, naj sejem, Ti boš zalival.
Kljub temu, da me tolažiš in vzpodbujaš, naj se ne bojim.
Vem, da je hrepenenje neskončno. Vem, da
bom na koncu izpolnila Tvojo voljo. V globini duše je zapisan celotni Božji
načrt zame. Včasih sem tako pogumna, da skočim v to globino brez pomisleka,
brez bojazni. Spomin na neskončno bogastvo... Kolikšna mera prečiste ljubezni, o
Ljubezen moja! Kakšen neskončen mir, tako bogat, tako poln vsega.
Upam, molim, prosim, da bi si sedaj ponovno
upala skočiti. Zvrniti se z roba gore človeških misli in čustev v Tvoje
Razodetje. Kjer se v spremenjenju razodeneš v vsej veličini. Kjer sem Te
srečala in Te spoznala.
V srce si mi na začetku časov vtisnil svojo
podobo. Vso sijočo, vso polno barv. V njej vidim odsev stvarstva. Moje oči
morajo gledati Tebe, Prevzvišeni. Skozi Tvojo podobo je odsev sveta realnejši.
Skozi Tvojo podobo moje oči na ulici ne srečujejo več tujca ampak brata. Skozi Tvojo
sijočo podobo, skozi Tvoje prebelo oblačilo so razumljive človeške poti v
iskanju smisla, edine Resnice.
O, naj si upam, moj Gospod, naj si upam s
Tabo na goro, naj zaspim temu svetu in se v oblaku razodetja ponovno snidem s Tabo.
Moj Gospod, kako čudovito stvarstvo si nam dal, da v njem živimo zate, da v
njem z roko v roki s svojimi brati častimo Tvojo prevzvišenost!
Potreben je bil samo trenutek, ko sem si
dejansko upala priznati svojo človeško nemoč. V drobcenem hipu se je moje srce
spremenilo – zidovi nepomembnosti, umazanosti, greha so se razbili, razsuli so
se na tisto kamnito pot, kjer si se me usmilil. In srce je v neskončnem
presenečenju spoznalo podobo, v kateri je bilo ustvarjeno. Meni, grešnici,
popisani s človeškimi omejitvami in predsodki, je bila neumljiva Tvoja ljubezen.
Gospod, tako nerazumljivo je Tvoje usmiljenje, če ga primerjam z omejenostjo
mojega gledanja in dihanja nad gladino Božjega oceana. Ko pa si upam potopiti
se v Tvoje usmiljenje, okusim začetek radosti spoznanja tega, kar se mi bo v
polnosti razodelo, ko Te bom ugledala. Zato mi daješ spoznati, da je
spremenitev srca odvisna od tega, kako dovolim Tvojemu usmiljenju, da se me
dotakne v globini tega srca.
O, moj Gospod, naj si še upam s Tabo na
goro, naj si še upam brez strahu skočiti v ocean Tvojega usmiljenja!
 |
| foto: Irena |
