In ne vpelji nas v skušnjavo

Imeti vedno več

Gospod, pomagaj nam, da ne bomo podlegli skušnjavam. Kaj to pravzaprav pomeni? Kako premagati skušnjavo?

Premagati skušnjavo ne pomeni, da si rečeš: "Tega si sedaj ne morem privoščiti, nimam denarja, to mi nikoli na tem svetu ne bo dano. Glej Jezus, to bi zelo rada imela, ampak, ker pač ne morem imeti, računam Nate, da to dobim v nebesih!" Ne, to ne pomeni premagati skušnjavo.

Premagati skušnjavo pomeni, da to svojo močno željo, to svoje hrepenenje, to željo, ki velikokrat preraste v potrebo, predaš Jezusu, da z njo narediti tisto, kar potrebuje, kar On hoče. In On jo tako predela, da si tega sploh več ne želiš. Skušnjave ni več, izginila je, spremenila se je v nekaj popolnoma iracionalnega. To lahko dejansko narediš samo s pomočjo Jezusa. Človeški možgani niso narejeni tako, da bi se želja, močna želja po nečem, naenkrat razblinila. Da bi postala nič. Vedno ostane nekje v tebi neko hrepenenje. Tudi če si rekel: "Te vrtne ute si sedaj niti ne želim več tako močno. Morda nekoč drugič. Bomo videli, kaj čas prinese." Ne, ne! Ko to Jezusu predaš, te želje preprosto ni več. Sploh se ti več ne pojavi.  Vidiš prostor, kjer bi lahko bila vrtna uta. Ponujajo ti jih v revijah, po sejmih, reklamah, TV oglasih. A do nje nimaš več takega odnosa. Ti si te vrtne ute ne želiš več kot nekaj, kar bi moral imeti. Sploh ne čutiš potrebe, da bi jo imel.  To pomeni premagati skušnjavo.

Bog ti odvzame željo po nečem, kar za tvoje življenje ni potrebno. Kar te ovira, kar te postavlja v položaj nezmožnosti, manjvrednosti, ponižanja. Če si namreč želiš nečesa, česar ne moreš imeti, se čutiš ponižanega. Ponižanje tvojega osebnega dostojanstva pa gotovo ni Božji načrt. To je načrt nekoga drugega, tistega, kateremu služi vsa potrošniška industrija. Zato v zadnjem obdobju z načrtno kampanjo izredno močno vpliva na ljudi, tako da v njih vzbuja želje po doseganju nečesa, kar si pravzaprav sploh ne moremo privoščiti.

Ljudje postajamo prvič sužnji teh želja, drugič sužnji potrošniške industrije, tretjič sužnji tistih, ki nam dajejo neka premostitvena sredstva, običajno so to banke. Zato, da si kupiš tisto vrtno uto, moraš na banko po kredit in s tem postajaš njen dolžnik. Se pravi, da si ponovno v zelo podrejenem položaju. To je tretje suženjstvo. In četrtič, si največji suženj hudiča, ki spretno manipulira z nami, z našimi željami, z našimi čustvi in nas tako postavlja v zelo podrejen položaj, pa se tega niti ne zavedamo. Ne zavedamo se, da smo dejansko postali nesvobodni, da nimamo več dostojanstva, kajti skoraj vse, kar imamo, ni naše, pripada nekomu drugemu, banki ali nekomu, ki nam je posodil denar. In zato to ni tista pot, ki si ji je Bog za nas zamislil. Bog je za nas naredil načrt popolnega dostojanstva, saj nas je naredil po svoji podobi. Podoba vključuje tudi dostojanstvo. Največje dostojanstvo ima Bog, in če smo po njegovi podobi narejeni, mora človek imeti tudi popolno dostojanstvo človeka. Se pravi, da se nikoli ne počuti nedostojnega, ponižanega. V takšna razmerja, v takšna občutja pa nas postavlja hudič s svojo neskončno prefinjeno igro želeti si vedno več, imeti vedno več.

Če skušnjave Gospodu ne predamo tako, da jo Gospod predela in da nanjo ne mislimo več, nam bo nekje v podzavesti stalno kljuvala, stalno bo pri nas ostala tista želja: "Ampak enkrat,  Gospod, pa mi boš namenil, da dobim to?!" In kaj se zgodi? To, da bomo neprestano razmišljali o tem, o tej vrtni uti. Morda ne sedaj, ampak čez nekaj časa, občasno, se nam bo ta vrtna uta vrnila nazaj v možgane in hudič nam jo bo vsake toliko časa pokazal pred oči, kot nekaj, kar pa bi morda vseeno nekoč potrebovali. To ni tisto, kar Jezus od nas želi, ker to pomeni, da bomo ves čas pred Jezusa prihajali s prošnjo: "Glej, Gospod, molim, se odpovedujem, vsak dan hodim k maši, prejemam te v zakramentu evharistije, in jaz vem, da me boš nagradil." Takrat hudič takoj doda svoje: "Ja, in ob priložnosti mi boš omogočil, da si kupim to vrtno uto."

Naša nesebična ljubezen do Boga se ne izkazuje tako. Nesebično ljubezen nam Bog pravzaprav podarja, podarja nam dar nesebične ljubezni. Dar, da bomo lahko Boga ljubili brez misli na to, da bi nam On morda v zameno nekaj dal. Za ta dar moramo prositi Gospoda. Za dar, da bomo nesebično ljubili, da se bomo lahko dali brezpogojno Bogu na razpolago, da mu bomo lahko dali vso ljubezen, ki nam jo je dal On zato, da Ga ljubimo. Na svetu smo zato, da Ga ljubimo, da Ga častimo. Za nič drugega. Skozi to čaščenje, skozi to ljubezen smo sposobni gore premikati. Ljudi nesebično ljubiti. Ljubiti ne le tistega, ki ti želi hudo, ampak tudi tistega, ki te dejansko sovraži. Skozi ta dar nesebične ljubezni smo ljudje zmožni ljubiti. Samo skozi ta dar, skozi nič drugega.

foto: Irena