USMILJENJE - OČETOV OBJEM

Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina.  In mlajši izmed njiju je rekel očetu: ‚Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‘ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil svoje imetje.  Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel stradati.  Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past.  In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.  Šel je vase in rekel: ‚Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem!  Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj;  nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‘  In je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil.  Sin pa mu je rekel: ‚Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‘  Oče pa je velel svojim služabnikom: ‚Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge;  in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo;  zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen in je najden.‘ In so se začeli gostiti. (Lk 15, 11 – 24)

Tisti trenutek, ko sem spoznala, da brez Njega ne morem nič, se je začela moja pot nazaj k Gospodu. Gospod se takoj odzove na naš prvi korak nazaj k Njemu. A potrebno je bilo, da spoznam, da sem popolnoma zašla, da sem izgubila kompas, da sem na koncu slepe ulice, lačna, prezebla, nemočna. In ta ujetost v nemoč je bil prvi znak, da je konec. Da sem izigrala vse adute, ki sem jih imela, da nimam niti beliča več, s katerim bi si še lahko rešila življenje. Kamor koli sem se obrnila, povsod zid, zmajevanje z glavo, nemoč, popoln brezup. 

Potem pa ti rožiči, ki jih jedo svinje. Rožiči, ki sami niso kaj prida okusni, ki imajo trdo lupino. Kje sem že videla te rožiče? Kaj je bilo tisto, ki se mi je pokazalo kot mogoča hrana? Najbrž kar več tega. Pa mi ni bilo dano, ni mi bilo dosegljivo. Bilo je kot vaba, kot skušnjava, do katere nisem imela pravice. Hvala Bogu, nihče se me ni usmilil. Kot ne tistega nesrečnega sina, ki mu niso hoteli dati rožičev. Kar ga je hočeš nočeš pripravilo do tega, da se vrne. Da obrne svojo pot nazaj k Njemu, ki ga je rodil, ki ga je postavil na pot življenja. In takoj, ko se je podal na pot vrnitve k Očetu, mu je Ta prišel naproti. Kaj prišel, pritekel mu je naproti, objel ga je, poljubil ga je.

Ja, tisti trenutek - res, bil je samo trenutek, ko sem obrnila svoj čolnič nazaj k Očetu - mi je prišel On sam naproti. Z vso močjo, ki jo je moje srce takrat preneslo, se me je dotaknil, objel me je na svoj način, poljubil me je in mi s tem pokazal, kako neizmerno vesel  je, da se vračam k Njemu. 

Prvi obrat pa je moral biti moj. Prvi korak je človekov. Prvo spoznanje, da sama ne zmorem popolnoma nič, mora biti moje. Ponižnost, v kateri vse, kar sem, kar premorem, kar znam, izročim v Božjo voljo. Da bo vse, s čimer me je obdaril, samo pomoč za služenje in izpolnjevanje Njegove volje. Ponižnost, v kateri priznam, da sem brez Njega nemočna. Ponižnost, s katero vse svoje misli, besede in dejanja dajem v službo Njemu. Naj me uporabi kot svoje orodje.

Foto: Irena

Gora - spremenjenje srca

 Nekako osem dni po tem govoru je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit.  In ko je molil, se je podoba njegovega obličja spremenila in njegovo oblačilo je postalo belo in se je svetilo.  In glej, dva moža sta govorila z njim; bila sta Mojzes in Elija;  prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovi smrti, ki ga je čakala v Jeruzalemu.  Petra in njegova tovariša pa je bil premagal spanec; ko so se predramili, so videli njegovo veličastvo in onadva moža, ki sta stala pri njem.  Ko pa sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj; naredímo tri šotore: enega tebi, enega Mojzesu in enega Eliju!« In ni vedel, kaj govori.  Ko je to govoril, se je naredil oblak, ki jih je obsenčil; in zbali so se, ko sta onadva stopila v oblak.  Prišel pa je iz oblaka glas, ki je govoril: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!«  In ko je ta glas nastal, je bil Jezus sam. In oni so molčali in niso v tistem času povedali nikomur nič tega, kar so bili videli. (Lk 9, 28-36)

Še vedno ne vem, če si upam. Kljub temu, da si z menoj. Kljub temu, da mi stalno prigovarjaš, naj sejem, Ti boš zalival. Kljub temu, da me tolažiš in vzpodbujaš, naj se ne bojim. 

Vem, da je hrepenenje neskončno. Vem, da bom na koncu izpolnila Tvojo voljo. V globini duše je zapisan celotni Božji načrt zame. Včasih sem tako pogumna, da skočim v to globino brez pomisleka, brez bojazni. Spomin na neskončno bogastvo... Kolikšna mera prečiste ljubezni, o Ljubezen moja! Kakšen neskončen mir, tako bogat, tako poln vsega. 

Upam, molim, prosim, da bi si sedaj ponovno upala skočiti. Zvrniti se z roba gore človeških misli in čustev v Tvoje Razodetje. Kjer se v spremenjenju razodeneš v vsej veličini. Kjer sem Te srečala in Te spoznala.

V srce si mi na začetku časov vtisnil svojo podobo. Vso sijočo, vso polno barv. V njej vidim odsev stvarstva. Moje oči morajo gledati Tebe, Prevzvišeni. Skozi Tvojo podobo je odsev sveta realnejši. Skozi Tvojo podobo moje oči na ulici ne srečujejo več tujca ampak brata. Skozi Tvojo sijočo podobo, skozi Tvoje prebelo oblačilo so razumljive človeške poti v iskanju smisla, edine Resnice.

O, naj si upam, moj Gospod, naj si upam s Tabo na goro, naj zaspim temu svetu in se v oblaku razodetja ponovno snidem s Tabo. Moj Gospod, kako čudovito stvarstvo si nam dal, da v njem živimo zate, da v njem z roko v roki s svojimi brati častimo Tvojo prevzvišenost!

Potreben je bil samo trenutek, ko sem si dejansko upala priznati svojo človeško nemoč. V drobcenem hipu se je moje srce spremenilo – zidovi nepomembnosti, umazanosti, greha so se razbili, razsuli so se na tisto kamnito pot, kjer si se me usmilil. In srce je v neskončnem presenečenju spoznalo podobo, v kateri je bilo ustvarjeno. Meni, grešnici, popisani s človeškimi omejitvami in predsodki, je bila neumljiva Tvoja ljubezen. Gospod, tako nerazumljivo je Tvoje usmiljenje, če ga primerjam z omejenostjo mojega gledanja in dihanja nad gladino Božjega oceana. Ko pa si upam potopiti se v Tvoje usmiljenje, okusim začetek radosti spoznanja tega, kar se mi bo v polnosti razodelo, ko Te bom ugledala. Zato mi daješ spoznati, da je spremenitev srca odvisna od tega, kako dovolim Tvojemu usmiljenju, da se me dotakne v globini tega srca.

O, moj Gospod, naj si še upam s Tabo na goro, naj si še upam brez strahu skočiti v ocean Tvojega usmiljenja!

foto: Irena