»Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali rane ter so odšli in ga pustili napol mrtvega. Primerilo pa se je, da je šel po tisti poti neki duhovnik; in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na mesto in ga videl, šel mimo. Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil (Lk 10, 30-33).«
Gospod, koliko srca še imam? V
katere globine si še dovolim? Gospod, odveži me od varnega obrežja. Naj si upam
v globine, najprej v globine svojega srca. Da najdem čisto, pravo ljubezen.
Ljubezen, ki ni sebična, ki ljubi brezpogojno.
Gospod, kaj je to usmiljenje? Ali
sem usmiljena? Imam še pravo mero čustva, da se mi bo zasmilil človek?
Tudi jaz sem na poti. Potujem
skozi življenje. Proti cilju, za katerega sedaj vem, da si ga nisem sama
izbrala. Potujem, včasih tudi proti toku. Kdo sem jaz, ki kljubujem toku? Ali
sem Tvoje orodje, ali sem trmasta v sebičnosti? Kaj ali kdo me vodi? In srečam
človeka. Na kateri ravni svojega srca sem pripravljena v človeku videti
Človeka, Tebe, Gospod?
Mera sočutja… Se mi še zasmili
znanec, ki je ponovno brez službe, kot že tolikokrat že? Ali sem se navadila na
toliko brezposelnih ljudi, da mi je srce otopelo? Kaj bo zganilo moje srce, da
bo sočutno, da bo zatrepetalo, da bo zajokalo… Da se bo zganilo in se sklonilo do
sočloveka. Mu ponudilo mene. Da bom znancu plačala položnico, mu pomagala
iskati službo, njegovi ženi dala denar za obleko, njegove otroke peljala za en
dan na morje…
Gospod, ali zaupam v Tvojo
ljubezen?
Ali si mi poslal tega človeka,
oropanega vsega, skoraj brez življenja v sebi, zato, da me učiš sočutja? Da
spoznam, kako neizmerno je Tvoje sočutje do mene, grešnice?
Sočutje in usmiljenje… nobeno ni
rezervirano za izbrane. Zastonjski dar, ki si mi ju vlil v globino srca…
Kaj želiš, da naredim, moj
Gospod? Gledam te v tem revežu… sklonim se do njega… njegova bolečina postaja
moja bolečina, Tvoja bolečina… Sprejmem jo, dvignem ga, objamem ga…
Samo to želiš, moj Gospod, samo
to…
Dal si mi na izbiro – ali se
jezim in zahtevam maščevanje za razbojnike, ki so bili sposobni toliko hudega
narediti, skoraj ubiti človeka, ali pa sočustvujem z revežem in mu pomagam.
Izbira je moja. Kako se bom odločila, je odvisno, kaj je v mojem srcu… Ali je v
njem gnev, jeza, sovraštvo, maščevalnost… Ali pa ljubezen, sočutje, milina,
nežnost… Prepuščaš mi izbiro, moj Gospod. Ker ljubezen rodi večno življenje,
sovraštvo pa trpljenje. Kopičim jezo, sovraštvo? Ali s cvetovi ljubezni
premagujem zlo? Kaj ima prav zares večjo vrednost, zlo ali dobrota?
Gospod, ali Ti brezpogojno
zaupam? Ali verjamem, da Ti vodiš mojo pot? Ali verjamem, da moreš mojo, našo
slabost obrniti v dobro? Ali predajam vsa svoja čustva Tebi, da jih preoblikuješ
in prečistiš s svojo dragoceno krvjo?
Gospod, prečisti moje srce, da bo
zmoglo biti vedno bolj sočutno.
foto: Irena |