Hodíta za menoj. (Mt 4, 19)
Grem. Včasih stopam počasi in
obotavljajoče, včasih tečem, včasih me kar nosi.
Po poti, ki ni vedno ravna in
osvetljena. Večkrat je tako nepregledna, da ne vem, kam bo vodil naslednji
korak. Takrat samo zamižim in stopim. Vem, da me drži za roko. Popolnoma mu
zaupam. In vedno pridem tja, kjer je moje mesto.
Bolje od mene ve, za kaj me je
ustvaril, za kaj sem potrebna. Takrat, ko podvomim, običajno iztirim. Tudi pri
majhni hitrosti. Včasih me z Njegove poti
samo malce zanese, za pol stopala, včasih pa kar precej zapustim Njegovo pot. A
ko to opazim, me z nežno dlanjo postavi nazaj. K Njemu. Na Njegovo pot.
 |
| foto:Irena |
