Bartimaj je odvrgel suknjo

In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu.  Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabbuní, da spregledam!«  In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In brž je spregledal in šel po poti za njim. (Mr 10, 50 – 52)

Stala sem pred oknom in zrla skozenj v temo. Sredi noči je bila cesta, ki vodi mimo hiše, prazna. Noč okrog mene je ponujala tišino, mir, spokojnost. V meni pa ni bilo tako. Skozi možgane so hitele besede, ki se niso uspele pravočasno oblikovati v misli. Nemir je napolnjeval moje telo. »Kaj se je zgodilo? Kdo si? Kaj hočeš, da storim?«

»Odvrzi vse.«

»Vem, nisem si upala tega izreči z besedami. Nekako preveč preprosto se mi zdi.«

A Bog je preprost. Odvržem vse. Odvežem se od vseh stvari, ki me priklepajo na ta svet. V tem trenutku mi ni pomembno nič. Ta suknja, stkana iz skoraj petdesetih let nabiranja, zbiranja, zlaganja na kup, mi je tako in tako vedno premajhna. Nikoli mi ni dovolj.

Torej odvržem vse. Odvržem suknjo zemeljskega življenja, navezanosti na stvari in na ljudi.

Sedaj klečim. Klečati brez težke suknje je lažje. Moja duša je pomirjena. Diha s Tabo. O, moj Bog, koliko izgubljenega časa, koliko stran vrženega denarja, koliko neumnosti je v tej suknji!

Tako sem preživela noč na kolenih, lahna kot peresce, z mislimi ujetimi v Njegovo Besedo.  Bilo mi je udobno. 

Gospod me je ogrel, Gospod me je nasitil, Gospod me je objel. 

Jutro je pokukalo v hišo in nasmehnila sem se: »Hvala. Danes bodi Ti moja suknja. Oblečena Vate naj razdajam ljubezen…«

Srkam kavo, ki jo mož vsako jutro ljubeče pripravi, in čakam, s kakšnimi očmi me bodo pozdravili otroci. V jutranji naglici sem kot ogromen neviden mir. Vsak poskus kaljenja miru se izjalovi. Zaupam. Trdno zaupam. 

Stojim pred oknom in zrem v nov dan. Vrvenje na cesti dobiva zalet. V meni kraljuje neskončen mir. Danes vidim bolje kot včeraj. Kakšno prečudovito suknjo si dal naravi! Kako je ne bi meni, svojemu ljubemu otroku?!

foto: Irena

Kdaj si bil zadnjič pri sveti spovedi?

Lepega dne sem spoznala, kako učinkuje zakrament pokore in sprave. Bila sem pri spovedi. Zdelo se mi je, kot da se je zgodil mali čudež. Prejšnji dan sem še hodila okoli po svetu vsa obtežena in nesrečna... vedela sem, da me težijo grehi, čeprav se morda njihove teže niti nisem v celoti zavedala. Potem so moji koraki zavili k spovedniku. Med spovedjo sem se šele dejansko začela zavedati grehov in njegovih posledic. Zvečer sem zapisala: "Kako lep zakrament je to. O, ko bi se ga ljudje bolj zavedali, da bi ga resno jemali, da bi spoznali, kako lepo se počutiš po prejemu zakramenta pokore in sprave. Ko se dejansko spraviš z Gospodom in čutiš, da si spravljen z vsem stvarstvom, z naravo, z ljudmi in s samim seboj. Vse v tebi se umiri in Gospodova bližina je spet odkrita, spet sta eno s Kristusom."

Včasih med spovedjo slišim lastne besede, kako obvisijo v zraku. Poimenovanje dejanja, ki je povzročilo ločitev od Kristusa, deluje kot ogledalo. Slišim besedo, ki opisuje dejanje, storjeno v škodo, razdor, razkol. Slišim in se dejansko zavem, da to dejanje ni bilo storjeno izven mene in izven moje volje, ampak da je bila z njim povzročena rana tudi meni sami. 

Odveza pa učinkuje na prav poseben način. Fizično se zavem njenega učinka, dejstva, da mi je Bog odpustil. Pomaga mi držati trdni sklep, da ne bom več grešila.  Pomaga mi, da greha ne ponavljam. Naj ponazorim. Grdo, osorno, jezno sem govorila o neki neprijetni situaciji in odzivih ljudi nanjo. Spoznala sem, da sem grešila. Spovedala sem se, obžalovala, trdno sklenila, da tega ne bom več delala. Že takoj naslednji dan je bil ta trdni sklep na preizkušnji. Ponovila se je enaka situacija, a meni na kraj pameti ni padlo, da bi govorila na enak način, kot prejšnjič.  Že sredi pogovora sem se začela čuditi sama sebi, kaj se dogaja. Zdelo se mi je, da me Gospod drži nad to blatno vodo, v katero bi lahko zelo hitro padla. Ko je bilo pogovora konec, sem rekla: "S Tvojo pomočjo res zmorem držati trdni sklep, da ne bom več grešila in da tega greha ne bom več delala."

Zato moramo hoditi k spovedi redno, čim pogosteje, morda celo za vsak greh posebej. Ne samo, da te spoved razbremeni, da si lažji, da lažje hodiš po svetu, da nisi več obremenjen, nesrečen, da nisi več ujet v spirali navzdol. Spoved te razveseli, te postavi nazaj na tisto veselo, radostno pot življenja. Pomaga ti, da iz dneva v dan manj grešiš. Postavlja te na pot svetosti.

Zato je treba pogosto hoditi k spovedi. Nič ne pomaga zbirati in nositi grehe v culi in čakati, da pride božični ali velikonočni čas, ko duhovniki še posebej vabijo k temu zakramentu. Morda bo prepozno... in vest tako otopi, da se ti zdijo že veliki grehi kot ne-grehi, kot nekaj normalnega. Zato je treba našo vest sproti trenirati, jo sproti čistiti. Bolj kot jo ribamo, manj grešni bomo.  Zavedali se bomo, kako nas greh spravlja v nesrečo, kako se fizično slabo počutimo, ko pademo v slabe situacije, iz katerih se ne moremo izvleči ali ne znamo prav odreagirati.

Vse premorem v Njem, ki mi daje moč. Lahko sem v Njem, ko se Ga zavedam! Ko se zavedam, da se z grehom oddaljujem od njega in da mi odveza dejansko omogoči, da se z Njim ponovno združim. Ko Gospod živi v meni in vodi moje misli, besede in dejanja, je življenje lepo. Gospod pomaga premagovati grešna nagnjenja. Prime me za roko in me varno pelje med pastmi in čermi.

Kajti Njegovo usmiljenje je neskončno... 

foto: Irena

Pojem

»Govorite med seboj s psalmi in hvalnicami in duhovnimi pesmimi, pojte Gospodu in ga slavite v svojih srcih;  in zahvaljujte se vedno za vse Bogu Očetu v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa« (Ef 5, 19–20).

Pogosto si ljudje zamislimo svoj načrt, kako bomo Boga počastili, slavili. Vadimo pesmi, da bi bili uglašeni, da bi iz naših grl spravili najboljše, kar znamo. Pri tem pa vse prepogosto pozabljamo, da mora biti pesem, ki časti Gospoda, iskrena, biti mora uglasbljena molitev, ki privre iz ljubečega srca. Zavedati se moramo, komu in zakaj pojemo. Ko Gospoda iz srca hvalimo, poveličujemo, častimo, se iz srca izvije zapeta molitev. Takrat Sveti Duh govori, moli, poje, kriči, moli na glas, tolče po cimbalah, udarja po strunah, po tipkah klavirja, orglah...  Sveti Duh to počne skozi človeka.  Uravnava jakost, moč temperament, Sveti Duh dela. Sveti Duh iz človeka kliče Gospodu tisto, kar človek sam od sebe nikoli ne bi mogel. 

Zato se moramo zavedati, da so zaman vse velike partiture, vse umetelno zapete skladbe, če ne prihajajo iz srca. Ljudem so sicer všeč, a vprašati se moramo, komu so namenjene – ljudem ali Bogu. Pesem v cerkvi je zapeta molitev. Prihajati mora iz srca. Iskreno zapeta pesem prinaša pred Božje obličje vse hrepenenje, vse želje, vso radost in vse prošnje, ki se iz odprtega srca kot naš skromni a iskreni dar dvigajo na daritvenem oltarju. Bogu je bolj všeč  preprosta, včasih neuglašena pesem, ki mu jo darujemo v vsej ponižnosti in skromnosti, kot pa harmonično zahtevna pesem, v kateri ni našega daru, naše popolne predanosti Njemu, ki nam je vse to pravzaprav dal.

Vsak dan znova moramo prositi Gospoda: Gospod, nauči nas moliti – in tudi peti.

foto: Irena

V tišini Ti darujem svoje trpljenje...

»Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1, 24).

Pavlove besede Kološanom naravnost presunejo. Popolnoma nespametno zveni, da se veseli  trpljenja. Nespamet križa... a človeka, ki ne bi trpel, ni. Vsak človek nosi svoj križ, vsak trpi svoje trpljenje. Vprašanje je le, na kakšen način pre-našamo to trpljenje. Je to za nas tako breme, da se ga želimo čim prej znebiti, ali je mogoče, da bi se ga veselili kot apostol Pavel. Kaj se je zgodilo Pavlu, da se veseli trpljenja? Zakaj se ga ne izogiba? Pavel to objasni. S svojim trpljenjem dopolnjuje Kristusov odrešenjski načrt. Pavel ve, da bo po njegovem trpljenju še kdo od Kološanov odrešen.

Odrešenjsko trpljenje je trpljenje, ki je darovano Gospodu. To trpljenje je tiho, je na skrivnem. Samo Gospod ga vidi in samo Gospod ga prejme kot človekov dar. Uporabi ga  tako, kot ga potrebuje.

Ob poslušanju evangelija o Zebedejevih sinovih, ki sta želela slavo, a jima Jezus obljubi del Njegovega trpljenja, me je prešinilo, da je nadvse pomembno, da se vedno zavedam, da trpljenje ni za hvalo, slavo, ponašanje, za nekaj, za kar bi rekel - glej, ponosen sem, da Ti smem pomagati nositi ta križ. Pravo, odrešenjsko trpljenje, je skrito, je ponižno, je popolna vdanost in predanost, popolno zaupanje brez opozarjanja, brez jamranja, brez pričakovanja česarkoli v zameno.

Vsakemu človeku je dan svoj križ. Zelo pomembno je, kaj človek s tem križem naredi. Od človekove svobodne izbire in od Božje milosti je odvisno, ali boš pod križem obležal, ali pa boš vstal in šel s križem naprej proti odrešenju. Ko se  namreč pobereš, ko dvigneš križ, ti ga Gospod pomaga nositi, zato je križ vedno lažji. Če pa pod križem obležiš, če vidiš samo svojo nemoč, če ne daruješ te bolečine Gospodu, ti On ne more pomagati, zato se teža križa nič ne manjša.

foto: Irena