»Govorite med seboj s psalmi
in hvalnicami in duhovnimi pesmimi, pojte Gospodu in ga slavite v svojih srcih;
in zahvaljujte se vedno za vse Bogu Očetu v imenu Gospoda
našega Jezusa Kristusa« (Ef 5, 19–20).
Pogosto
si ljudje zamislimo svoj načrt, kako bomo Boga počastili, slavili. Vadimo
pesmi, da bi bili uglašeni, da bi iz naših grl spravili najboljše, kar znamo.
Pri tem pa vse prepogosto pozabljamo, da mora biti pesem, ki časti Gospoda,
iskrena, biti mora uglasbljena molitev, ki privre iz ljubečega srca. Zavedati
se moramo, komu in zakaj pojemo. Ko Gospoda iz srca hvalimo, poveličujemo,
častimo, se iz srca izvije zapeta molitev. Takrat Sveti Duh govori, moli, poje,
kriči, moli na glas, tolče po cimbalah, udarja po strunah, po tipkah klavirja,
orglah... Sveti Duh to počne skozi človeka. Uravnava jakost, moč temperament, Sveti Duh
dela. Sveti Duh iz človeka kliče Gospodu tisto, kar človek sam od sebe nikoli
ne bi mogel.
Zato se
moramo zavedati, da so zaman vse velike partiture, vse umetelno zapete skladbe,
če ne prihajajo iz srca. Ljudem so sicer všeč, a vprašati se moramo, komu so
namenjene – ljudem ali Bogu. Pesem v cerkvi je zapeta molitev. Prihajati mora iz
srca. Iskreno zapeta pesem prinaša pred Božje obličje vse hrepenenje, vse
želje, vso radost in vse prošnje, ki se iz odprtega srca kot naš skromni a
iskreni dar dvigajo na daritvenem oltarju. Bogu je bolj všeč preprosta, včasih neuglašena pesem, ki mu jo
darujemo v vsej ponižnosti in skromnosti, kot pa harmonično zahtevna pesem, v
kateri ni našega daru, naše popolne predanosti Njemu, ki nam je vse to
pravzaprav dal.
Vsak
dan znova moramo prositi Gospoda: Gospod, nauči nas moliti – in tudi peti.
 |
| foto: Irena |
