ponedeljek, 22. junij 2015

LOČENOST CERKVE IN DRŽAVE



Kdor pravi: »Poznam ga,« pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem. Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on. (1Jn 2,4–6)

Živim. Moje ime je bilo zapisano v Božji načrt, še preden je obstajal svet. Moje bivanje v Cerkvi in moje službe v njej so del potujoče Cerkve.
Cerkev je živo Kristusovo telo.  Jaz, Irena,  sem zraščena s Kristusom, sem del Kristusa, torej sem del Cerkve, del živega Kristusovega telesa.
Živim. V državi. V skupnosti ljudi, ki si je dolgo prizadevala, da bi imela svojo državo. A ta skupnost ljudi je zapisala, da je država ločena od Cerkve.
Torej – kaj sem, komu pripadam? Cerkvi ali državi? Če sem Kristusova, ali moram biti zato  ločena od države? To pomeni, da nisem državljanka. Ali moram izbirati, ali bom Cerkev ali država?
Ko si postavljen pred tako izbiro, sprevidiš, da je to pretkan hudičev načrt, da se kristjani umaknejo in potopijo v intimo s Kristusom. Ta intima pa prej ali slej izgine in se razvodeni, saj ne moreš biti človek samo v intimi, človek si popoln samo, če živiš tako v intimi kot v javnosti. Človek je socialno bitje. Če se zapre v intimo, se asocializira, kar pomeni, da se oddvoji od drugih ljudi in počasi propade, zaspi v svojih verjetno že bolestnih dojemanjih vere in svetega. 
Zato je popolnoma nelogično razmišljati o tem, da bi bila Cerkev ločena od države. Hudič je s  prefinjenim načrtom poskrbel za splošno mnenje, da so Cerkev samo posvečene osebe.  Posvečene osebe imajo vpliv na človeka recimo eno uro na teden. Zakaj bi torej imeli toliko posvečenih oseb? Če bi ta teorija držala, ne bi Bog v svojo službo poklical toliko redovnikov, duhovnikov, misijonarjev. To ne bi bilo potrebno za tiste pol ure, eno uro na teden, kolikor človek potrebuje -  človeško gledano - za  potešitev svojih duhovnih in duševnih potreb. Za isto uro na teden bi že našel duhovnika, nobene potrebe ne bi bilo, da ima skoraj vsaka župnija svojega duhovnika. Te posvečene osebe bi bile ločene od države.
Če pa sem Kristusova 24 ur na dan, sem Kristusova tu in sedaj. To pomeni, da sem edino na tak način lahko državljanka in tu ne gre za ločenost Cerkve od države, ampak za ločenost Kristusa in Kristusovih učencev od antikrista. Samo za to  gre!

Nikakor ne moremo svojega bivanja razdeliti, da bi lahko enkrat živeli samo na telesni, drugič samo na duševni, spet tretjič le na duhovni ravni. Popolnost in celovitost človeka je pogoj, da je vse, kar počne, narejeno s človekovim popolnim zavedanjem. To pomeni, da se v vseh človekovih besedah, dejanjih in celo mislih izrisuje človekova bit v svoji popolni sporočilnosti. V primerih, ko se človek zaradi različnih razlogov odpove eni od ravni svojega bivanja, so rezultati njegovih dejanj samo delni in nepopolni. Odsevajo umanjkanje ene ravni, so kot objekt brez sence ali limona brez vonja. So nepopolna slika. Objekt je, a nekaj manjka.

Ko me torej nekdo prisili, da moram izbirati med Kristusom in državo, me poniža na raven objekta, vzame mi dostojanstvo popolnosti. Obstajam, a nisem popolna jaz.

Bog si je za nas zamislil popolnost. Že v začetku je dejal, da ni dobro človeku samemu biti. Ustvaril nas je za skupnost. Celovit in v skupnosti – to je Božji načrt za človeka. Ko torej nekdo zahteva, da moram izbirati med Cerkvijo in državo, se moram vprašati, ali bi Gospod res to želel!

foto: Irena

nedelja, 14. junij 2015

In ne vpelji nas v skušnjavo



Imeti vedno več

Gospod, pomagaj nam, da ne bomo podlegli skušnjavam. Kaj to pravzaprav pomeni? Kako premagati skušnjavo?

Premagati skušnjavo ne pomeni, da si rečeš: "Tega si sedaj ne morem privoščiti, nimam denarja, to mi nikoli na tem svetu ne bo dano. Glej Jezus, to bi zelo rada imela, ampak, ker pač ne morem imeti, računam Nate, da to dobim v nebesih!" Ne, to ne pomeni premagati skušnjavo.

Premagati skušnjavo pomeni, da to svojo močno željo, to svoje hrepenenje, to željo, ki velikokrat preraste v potrebo, predaš Jezusu, da z njo narediti tisto, kar potrebuje, kar On hoče. In On jo tako predela, da si tega sploh več ne želiš. Skušnjave ni več, izginila je, spremenila se je v nekaj popolnoma iracionalnega. To lahko dejansko narediš samo s pomočjo Jezusa. Človeški možgani niso narejeni tako, da bi se želja, močna želja po nečem, naenkrat razblinila. Da bi postala nič. Vedno ostane nekje v tebi neko hrepenenje. Tudi če si rekel: "Te vrtne ute si sedaj niti ne želim več tako močno. Morda nekoč drugič. Bomo videli, kaj čas prinese." Ne, ne! Ko to Jezusu predaš, te želje preprosto ni več. Sploh se ti več ne pojavi.  Vidiš prostor, kjer bi lahko bila vrtna uta. Ponujajo ti jih v revijah, po sejmih, reklamah, TV oglasih. A do nje nimaš več takega odnosa. Ti si te vrtne ute ne želiš več kot nekaj, kar bi moral imeti. Sploh ne čutiš potrebe, da bi jo imel.  To pomeni premagati skušnjavo.

Bog ti odvzame željo po nečem, kar za tvoje življenje ni potrebno. Kar te ovira, kar te postavlja v položaj nezmožnosti, manjvrednosti, ponižanja. Če si namreč želiš nečesa, česar ne moreš imeti, se čutiš ponižanega. Ponižanje tvojega osebnega dostojanstva pa gotovo ni Božji načrt. To je načrt nekoga drugega, tistega, kateremu služi vsa potrošniška industrija. Zato v zadnjem obdobju z načrtno kampanjo izredno močno vpliva na ljudi, tako da v njih vzbuja želje po doseganju nečesa, kar si pravzaprav sploh ne moremo privoščiti.

Ljudje postajamo prvič sužnji teh želja, drugič sužnji potrošniške industrije, tretjič sužnji tistih, ki nam dajejo neka premostitvena sredstva, običajno so to banke. Zato, da si kupiš tisto vrtno uto, moraš na banko po kredit in s tem postajaš njen dolžnik. Se pravi, da si ponovno v zelo podrejenem položaju. To je tretje suženjstvo. In četrtič, si največji suženj hudiča, ki spretno manipulira z nami, z našimi željami, z našimi čustvi in nas tako postavlja v zelo podrejen položaj, pa se tega niti ne zavedamo. Ne zavedamo se, da smo dejansko postali nesvobodni, da nimamo več dostojanstva, kajti skoraj vse, kar imamo, ni naše, pripada nekomu drugemu, banki ali nekomu, ki nam je posodil denar. In zato to ni tista pot, ki si ji je Bog za nas zamislil. Bog je za nas naredil načrt popolnega dostojanstva, saj nas je naredil po svoji podobi. Podoba vključuje tudi dostojanstvo. Največje dostojanstvo ima Bog, in če smo po njegovi podobi narejeni, mora človek imeti tudi popolno dostojanstvo človeka. Se pravi, da se nikoli ne počuti nedostojnega, ponižanega. V takšna razmerja, v takšna občutja pa nas postavlja hudič s svojo neskončno prefinjeno igro želeti si vedno več, imeti vedno več.

Če skušnjave Gospodu ne predamo tako, da jo Gospod predela in da nanjo ne mislimo več, nam bo nekje v podzavesti stalno kljuvala, stalno bo pri nas ostala tista želja: "Ampak enkrat,  Gospod, pa mi boš namenil, da dobim to?!" In kaj se zgodi? To, da bomo neprestano razmišljali o tem, o tej vrtni uti. Morda ne sedaj, ampak čez nekaj časa, občasno, se nam bo ta vrtna uta vrnila nazaj v možgane in hudič nam jo bo vsake toliko časa pokazal pred oči, kot nekaj, kar pa bi morda vseeno nekoč potrebovali. To ni tisto, kar Jezus od nas želi, ker to pomeni, da bomo ves čas pred Jezusa prihajali s prošnjo: "Glej, Gospod, molim, se odpovedujem, vsak dan hodim k maši, prejemam te v zakramentu evharistije, in jaz vem, da me boš nagradil." Takrat hudič takoj doda svoje: "Ja, in ob priložnosti mi boš omogočil, da si kupim to vrtno uto."

Naša nesebična ljubezen do Boga se ne izkazuje tako. Nesebično ljubezen nam Bog pravzaprav podarja, podarja nam dar nesebične ljubezni. Dar, da bomo lahko Boga ljubili brez misli na to, da bi nam On morda v zameno nekaj dal. Za ta dar moramo prositi Gospoda. Za dar, da bomo nesebično ljubili, da se bomo lahko dali brezpogojno Bogu na razpolago, da mu bomo lahko dali vso ljubezen, ki nam jo je dal On zato, da Ga ljubimo. Na svetu smo zato, da Ga ljubimo, da Ga častimo. Za nič drugega. Skozi to čaščenje, skozi to ljubezen smo sposobni gore premikati. Ljudi nesebično ljubiti. Ljubiti ne le tistega, ki ti želi hudo, ampak tudi tistega, ki te dejansko sovraži. Skozi ta dar nesebične ljubezni smo ljudje zmožni ljubiti. Samo skozi ta dar, skozi nič drugega.

foto: Irena

četrtek, 4. junij 2015

Zaupaj, vstani, kliče te




SLEPI BARTIMAJ

Markov evangelij 10,46-52
Pridejo v Jeriho. In ko je s svojimi učenci in veliko množico odhajal iz Jerihe, je slepi Bartimaj, Timajev sin, sedèl kraj pota in vbógajme prosil. In ko je slišal, da je to Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Davidov Sin, Jezus, usmili se me!« Mnogi so ga svarili, naj utihne; on pa je še veliko bolj vpil: »Davidov Sin, usmili se me!«  Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.«  In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabbuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In brž je spregledal in šel po poti za njim.


Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.«

Slepi Bartimaj sedi ob poti. Vpije. Kliče k Jezusu. Mnogi mu to želijo preprečiti, svarijo ga. A on ne odneha. Potem pa Jezus obstane. Naroči, naj ga pokličejo. Pokličejo Bartimaja in mu pravijo, naj zaupa, ker ga Jezus kliče.
Bartimaj ni vstal sam od sebe. Sedel je ob poti, smilil se je sam sebi, nikamor se ni premaknil. Je sicer klical, a sam od sebe ni prišel k Jezusu. Potreboval je druge ljudi, da so mu rekli, naj zaupa, naj vstane, ker ga Jezus kliče.
Mi vsi, ki smo ob Jezusu, z Jezusom, ki smo Jezusovi, smo dolžni poklicati tistega, ki stoji ob poti, ki je nemočen, ki je v svoji bolečini otopel in se ne more premakniti. Rad  bi prosil Jezusa, rad bi  stopil do Njega, a ne more. Mi vsi pa smo poklicani, da takega človeka nagovorimo, da mu rečemo: "Daj, opogumi se, reci Jezusu." 

Človek, ki je v stiski, pravzaprav ne ve, kako prositi. Takrat mu moramo toliko pomagati, da mu rečemo: "Stopi pred Jezusa, spregovori Mu s svojimi preprostimi besedami, nič ne izbiraj, ne išči formalnih obrazcev. Bodi preprost, skloni se v svojo majhnost, v svojo preprostost, v svojo bedo, v svojo ponižnost, v svoj nič in s tem pridi pred Jezusa in mu reci: Jezus, pomagaj mi."

Samo to moramo narediti. Ljudem moramo pomagati, da spregovorijo, da se Jezusu odpro. Zato so Jezusovi učenci rekli temu slepcu, naj spregovori. 

foto Irena

Moja hiša naj bo hiša molitve



Smokvino drevo

Markov evangelij 11,11-26
 Tako je prišel v Jeruzalem v tempelj. Ko je vse ogledal, in ker je bilo že pozno, je z dvanajsterimi odšel v Betanijo.  Drugi dan, ko so šli iz Betanije, je bil lačen.  In ko je od daleč zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje, je šel, če bi morda na njem kaj našel. Ko je prišel do njega, ni našel nič drugega kakor le listje; kajti ni bil še čas za smokve.  In spregovoril je ter mu rekel: »Naj od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« In njegovi učenci so to slišali.

Prišli so v Jeruzalem. Ko je stopil v tempelj, je tiste, ki so v templju prodajali in kupovali, začel izganjati; in je menjavcem prevrnil mize in prodajavcem golobov stole,  in ni pustil, da bi kdo kako posodo prenesel skozi tempelj.  In učil jih je: »Ali ni pisano: ‚Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo‘?«  Ko so veliki duhovniki in pismouki to slišali, so iskali, kako bi ga umorili; kajti bali so se ga, ker se je njegovemu nauku vse ljudstvo čudilo.  Ko pa se je zvečerilo, je odšel iz mesta.
 
Ko so zjutraj šli mimo smokvinega drevesa, so videli, da je do korenin suho.
 Peter se spomni in mu reče: »Učenik, glej, smokva, ki si jo preklel, je suha.«  Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga!  Resnično, povem vam: Kdor koli poreče tej gori: ‚Vzdigni se in se vrzi v morje‘ in v srcu ne bo dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo.  Zato vam pravim: Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo.  In kadar se postavite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga: da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe.  Če pa vi ne odpustite, vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, ne bo odpustil vaših grehov.«


Jezus je smokvo preklel, še preden je bil čas, da obrodi.  Vprašanje je, zakaj, ali ne bi počakal, da bo čas zorenja, čas, ko se pokažejo plodovi. Takrat bi rekel: "Na tej smokvi je sad, na tej pa ga ni, sedaj pa te prekolnem, ker nisi obrodila,." Ne, Jezus to naredi prej. Zakaj? Čudno... Ampak, Jezus gre naprej. Pride v tempelj, kjer prodajajo, kričijo, v templju je vse, samo tistega ni, za kar je tempelj zgrajen. V templju ne slavijo Boga, ne častijo Boga. V templju počno vse drugo.
Ja, ko je šel Jezus mimo smokve, je točno videl, da smokva zeleni, tako kot vse ostale smokve. Ampak na njej ni nobenega zametka sadu. Ona je vsa bohotna v zelenju. Tako kot je bil tempelj poln ljudi, glasni so bili, dogajalo se je, še pa še se je dogajalo. Ampak sadu pa ni bilo videti, da bi iz tistega trgovanja, iz tistih aktivnosti, ki so se tam dogajale, bil kakšen sad, vreden Boga. Jezus, ki vidi naprej, je vedel, kaj se bo zgodilo s to smokvo. Jezus je vedel,  da ne bo nikoli nič obrodila, zato jo je preklel in ni čakal, da sama sebi dokaže, da iz nje ni nič. In ko je šel v Jeruzalem, ko je videl ta tempelj, ko je videl, da iz vseh teh ljudi tam notri ne bo nič, je mize prevrnil. Izgnal jih je ven, preklel jih je, dobesedno jih je preklel, ker je videl, da iz vsega tega ne bo nič. Vse to perje, vse to frčanje, za današnji čas ves blišč, poplava besed in nekega strašnega umetelnega petja, okraševanja, recitiranja, citiranja, nastopanja - strašna redundanca besed, ampak ko bi te besede nosile v sebi zametek sadu, potem Jezus tega ne bi preklel. Figa se je zaljšala z lepimi listi, zato da je bila ona lepa. Ni imela nobenega namena iti iz sebe in obroditi sad, dati nekaj ljudem, Bogu, stvarstvu. Nič, sama zase. Kot so tudi ljudje sami zase v templju prodajali zase, ne za Boga. Zase so skrbeli. In v današnjih cerkvah ljudje skrbijo zase, za svoja občutja, za svojo potešitev svojih čustev nastopajo, ugajajo, ampak iz tega ni nobenega novega duhovnega poklica, iz tega ni noben revež bolj sit, nihče nima strehe nad glavo, nihče ni bližje Bogu. Nihče se ne bo zaradi teh lepih molitvic zveličal. Nihče. Četudi morda včasih daje tak vtis. Ampak zaradi tega nihče.
Ali je Jezus prekmalu preklel smokvo? Morda zato, ker je bil kot človek  jezen, posledica pa je bila, da se je do jutra smokva posušila? Hm, Jezus je pravi Bog in pravi človek. Jezus ni grešil. Saj je pravi Bog. Vedno se je odločal tako, kot je želel njegov Oče. Odhajal je v tišino moliti, se pogovarjati z Očetom, pri Njem je iskal odgovore. Odločal se je tako, da je izpolnil očetovo voljo. Če ne bi tega počel pri vseh odločitvah 33 let svojega življenja, potem ne bi mogel Očetove volje izkazati zadnji dan pred križem, ampak bi takrat rekel: " Moja volja naj se zgodi in naj gre ta kelih mimo mene." A ni rekel tako, rekel je: "Ne moja, Tvoja volja, Oče, naj se zgodi." Jezus je vedno delal in govoril v povezavi z voljo Očeta. Tako takrat, tako tudi danes.

foto Irena